Konfucij, Sokrat in prenos znanja

Za odnos med mojstrom obrti in njegovim vajencem se na Kitajskem uporablja prispodoba, da je mojstrovo učenje kot igla, ki začne vbod. Vaja in čas, ki ga vloži vajenec, pa sta kot nit, ki povezuje učenje. Vajenec je tisti, ki mora prehoditi svojo pot. Mojster pa pri tem uči tisto, kar stoji onstran besed. Neke vrste utelešeno znanje, ki se ga ne da spoznati zgolj z razumom. Kot učenci kung fuja neprestano poslušamo besede mojstra: »Ne tako, ne tako!« Le poredko lahko slišimo: »Tako je prav!« Skrb učitelja je, da učenca ne zameji z dogmami kot sta »prav« in »narobe«, ampak ga poskuša naučiti gledati mnogo širše. S ciljem, da bi učenec našel ter spoznal sebe in da ne bi zgolj ponavljal mojstrovih gibov.

Sloviti kitajski general, vojaški strateg, pisatelj in filozof Sunzi je v svoji knjigi Umetnost vojne zapisal:

»Spoznaj sebe, spoznaj drugega in v stotih bitkah ne boš v nevarnosti.«

知己知彼百戰不殆．

Bronasta kočija in konji iz mavzoleja Qin Shi Huanga iz dinastije Qin v Xi'anu, Kitajska. 221-206 pr.n.št.

Vojskovodja se sooča z nešteto spremenljivkami od vremena, terena, moči nasprotnikove vojske, morale lastne vojske, ... pri čemer bo učinkovite odločitve na bojišču lahko sprejemal le, če bo posedoval neke vrste spoznanje oz. modrost. Kljub temu, da Sunzi govori o vojni in boju, ki je v veliki meri stvar spretnosti, je v njegovih besedah moč zaznati tudi etični princip. Tako v vojskovanju kot tudi v življenju:

»V stotih bitkah stokrat zmagati ni vrhunska veščina.

Premagati nasprotnika brez boja, to, je najvišje mojstrstvo.«

Poznavanje sebe in nega vitalnosti pa ni samo pot do modrosti in človečnosti pri antičnih Kitajcih, ampak tudi pri starih Grkih. Na stebru vhoda v Apolonovo svetišče v preročišču v Delfih (8. st.pr.n.št. – 4. st. n. št.) je bilo vklesano: γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seautón = "spoznaj samega sebe") in μηδέν άγαν (mēdén ágan = "ničesar preveč"). V staro-grški kulturi in v kitajski antiki so učitelji na generacije učencev predajali ne le obrtne spretnosti (npr. retoriko, lokostrelstvo, obredje, ...), ampak tudi duhovne in etične principe.

Ruševine Apolonovega templja v Delfih, Grčija.

Sokrata in Konfucija cenimo kot dva izmed največjih učiteljev človeške civilizacije. Oba sta v dialogu z učenci razvijala način razmišljanja in delovanja, ki bo učence morda pripeljal do modrosti, nista pa učila modrosti same. Veliki učitelj Sokrat v svojem zagovoru Atencem pravi: »Naj skrbijo zase. Zanima naj jih skrb za dušo, modrost in resnico, in ne za bogastvo, slavo in ponos.«

Sokratova smrt, Jacques Louis David. 1787

Tako kot Sokrat je tudi Konfucij zadnji predstavnik oralne tradicije učenja, preden se je znanje začelo zapisovati v knjige. Konfucij je učil preko dialoga z učenci in vsak od njih je bil deležen drugačnih poudarkov in napotkov. Učenje je namreč odvisno od izkušenj sogovornika oz. učenca. Osrednja ideja Konfucijevega učenja je bil ren 仁 (dobrohotnost, nravnost, človečnost), ki po izvoru pismenke prikazuje medsebojni odnos dveh ljudi. Pri učenju o človečnosti je bil kontekst ključen, saj je mojster podajal znanje glede na situacijo oz. nivo, na katerem se je učenec nahajal. Nekateri zmed njih so bili nadarjeni, drugi goreči, tretji revni, četrti počasne pameti, ... In mojster je temu ustrezno prilagajal svoj nauk.

Pismenka ren 仁 (dobrohotnost, nravnost, človečnost).

Sima Niu je bil povprečen učenec. Vprašal je po bistvu človečnosti:

Mojster je dejal: »Človečni je premišljen v svojih besedah.«

Oni je odgovoril: »Biti premišljen v svojih besedah: naj to imenujemo človečnost?«

Mojster je odgovoril: »Je tisti, ki pri svojem ravnanju vidi težave, v svojih besedah lahko kaj drugega kot premišljen?«.

Zhong Gong je bil iskren in radodaren učenec. Vprašal je po bistvu človečnosti.

Mojster je dejal: »Ko greš od doma se obnašaj, kot da bi se sestal s pomembnim gostom. Ko delaš za druge, se vedi, kot da si odgovoren za slovesno dejanje. Ne delaj drugemu tistega, kar ne želiš, da bi se zgodilo tebi.«

Yan Yuan je bil Konfucijev najboljši učenec. Vprašal je po bistvu človečnosti.

Mojster je dejal: »Če obvladuješ sebe in pravilno deluješ: to je človečnost. Če bi se nekega dne vsi ljudje obvladali in pravilno delovali, bi se svet zasukal k dobrohotnosti.«

Konfucij in njegovi učenci.

Kitajski filozof Mencij (372 pr.n.št. – 289 pr.n.št.), ki velja za zvestega naslednika konfucijanstva pravi:

»Človečnost je – biti človek. Živeti v slogi in tako tudi govoriti, to, je prava pot.«

Konfucijeve izjave so kasneje zapisali njegovi učenci in knjigi nadeli ime Lunyu 論語 (pogovori oz. v latinščini – Analecta / Izbrani reki). Besedo človečnost so nekateri nasledniki skušali razložiti tudi tako, da so poiskali vse izjave in komentarje o človečnosti in na ta način izluščili Konfucijevo bistvo učenja. Metoda se ni izkazala za najboljšo, saj so s tem iztrgali mojstrove izjave iz konteksta in bili soočeni s kontradiktornimi »definicijami« človečnosti. Mojstrove besede je verjetno bolj smiselno razumeti zgolj kot namig oz. smerokaz na poti.

Mojster Lin Li-cheng, izdelovalec starodavnega kitajskega glasbila guqin, ki ima 3500-letno zgodovino. Vse od dinastije Tang (618-907) pri obliki teh 7-strunih citer ni bilo večjih sprememb in se še danes izdelujejo na podoben način. Izdelava tega dragocenega glasbila traja običajno 2 leti.

Čeprav učenje kung fuja ni učenje etičnih principov, ampak »le« borilna obrt oz. veščina, je pravo mero pri veščini težko opisati, še težje pa predati naprej učencem. Daoistični filozof Zhuangzi (369 pr.n.št. – 286 pr.n.št.), ki je bil včasih kritičen do Konfucija, vidi Pot (Dao) za vsakega posameznika onkraj besed in poučevanja:

Vojvoda Huan je zgoraj v dvorani prebiral knjigo, Kolar Bian pa je spodaj na dvorišču izdeloval kolo. Odložil je kladivo in dleto, stopil gor in povprašal vojvodo Huana: »Če smem vprašati, kakšne so te besede, ki jih vojvoda prebirajo?« Vojvoda Huan je dejal: »Besede modrecev so to.« Oni je dejal: »AIi modreci še živijo?« Vojvoda Huan je dejal: »Dolgo so že mrtvi.« Oni je dejal: »Potem so to, kar vaša visokost berejo, le tropine in usedlina mož starodavnosti?« Vojvoda Huan je dejal: »Kako sme neki kolar kritizirati, kar jaz berem? Če imaš še kaj reci, naj za sedaj zadošča. Če pa nimaš ničesar reči, moraš umreti.« Kolar Bian je dejal: »Vaš podložnik gleda z vidika svojega poklica. Če si pri izdelovanju koles preveč lagoden, jemlješ stvari preveč zlahka in kolo nima trdnosti. Če si preveč nagel, ga napraviš prehitro in se ne prilega. Če nisi niti preveč lagoden niti preveč nagel, dobiš pravi prijem in z delom odgovarjaš srcu. Tega z besedami ni mogoče opisati. V tem je nekaj umetnije. Še svojemu sinu ne morem tega dopovedati in lastni sin se tega ne more naučiti od mene. Tako sem dosegel sedemdeset let, pa v tej starosti še zmeraj izdelujem kolesa. Možje starodavnosti so to, česar niso mogli posredovati, odnesli s seboj v grob. Tako so torej to, kar berejo plemenitniki, v resnici le tropine in usedlina mož starodavnosti.«

Fusahiro Shimojima, eden od le približno 150 mojstrov izdelovalcev katan na Japonskem.