Search
  • Admin

Univerzalnost kung fu principov

Kadar se na Kitajskem resno razpravlja o kung fuju, je pogosto govora o tem, da Zahodnjak ne bo nikoli razumel sile, ki prihaja iz sproščenega telesa. Ker Evropejec ne razume kitajske kulture, ne razume meridianov, po katerih teče qi in bo zato vedno delal le na silo in ne s silo. Ker imajo Kitajci prednost pri razumevanju kitajske filozofije, daoizma in kitajske kulture, lahko doumejo globino kung fuja, ki je navdahnjen z idejami tisočletne tradicije. Takšne in podobne pavšalne trditve po navadi prihajajo od ljudi, ki veščine zares ne obvladajo oz. so prizadeti, ko se soočijo z močnejšim ali spretnejšim človekom in so primorani priznati, da njihov kung fu ni dovolj dober.


Slika iz leta 1935: daoistični menih in tujec v templju Wanshou (萬壽宮). Razlike v oblačilih in izgledu še ne pomenijo razlike v gibalnem potencialu.

Res je, da nam iz zahodne grško-krščanske tradicije temeljni kulturni koncepti Kitajske, kot so premena (yi 易 iz Knjige premen), pot (dao 道 iz daoizma) in praznina (kong 空 iz budizma), ne pomenijo dosti. Kako se zadeve lotiti, če Evropejec vidi mišice, kjer so meridiani; če vidi silo, kjer teče qi; in umski napor, kjer bi um moral mirovati. Kako se sploh začeti učiti kung fu? Odgovor je preprost. Učiti se začne pri gibanju in ne pri razmišljanju. »Zadeva je taka,« pravi shifu Zeng. »Preprost gib narediš neštetokrat, pa naenkrat postane zapleten. Neštetokrat povežeš dva giba med seboj, pa to naenkrat postane veščina.« Je pri vadbi torej res potrebno ločevanje na Vzhod in Zahod?


Če so v Evropi videli mišice in jih podrobno secirali, so jih na Kitajskem namenoma spregledali. Telo so videli kot mrežo povezav, v kateri je vse povezano z vsem.

Zgodovinsko gledano sicer tudi Kitajci znotraj svoje kulture postavljajo miselne ločnice. Ko govorimo o razlikah med budizmom in daoizmom, shaolinom in wudangom, notranjimi in zunanjimi borilnimi veščinami, pozabljamo, da v praksi stvari niso tako ostro ločene. Shaolin iz trdega postaja mehkejši, wudang iz mehkega postaja trd kot jeklo. Budizem in daoizem sta si vzajemno izposojala vsebine popularnih suter in svetih spisov. Politični in poslovni razlogi na Kitajskem so pač potrebovali tovrstno ločevanje. Že kratek sprehod po kitajskih templjih pa pokaže celo plejado bogov v enem templju, pa naj si bo budistični ali daoistični. Tam najdemo vse od Bude, Laozija do Konfucija. Naše borilno telo je celo le, kadar ni razdeljeno kot plod domišljije ali ideologije. Kot bi rekel legendarni japonski samurai Miyamoto Musashi: »Če še vedno iščeš globino gore, ko si že sredi nje, boš prišel le na drugi strani ven.« Učenec se naj raje uči principov posamezne veščine, saj pretirano razmišljanje o zunanji veščini in mistični notranjosti pač ne vodi prav daleč.


Daoistična oblačila so del obredja in tradicije v daoizmu. Puščavniki so se umikali v naravo, meditirali in trenirali kung fu.

Tudi znotraj ene veščine obstaja nesoglasje, kaj v praksi pomenijo določeni stavki. Zaradi tega tudi imamo različne stile taijiquana, ki pa v že tako fragmentirani svet borilnih veščin vnašajo samo zmedo. Eden prvih tekstov o taijiquanu denimo pravi: »Borilna veščina se imenuje taiji, ker je osnovana na yinu in yangu, na polnem in praznem.« Kitajska filozofija, na katero se taijiquan močno naslanja, na realnost gleda kot na usklajen in nenehen proces, izhajajoč iz prisotnih dejavnikov, ki so hkrati nasprotni in komplementarni (yin - yang). Pa vendar za vadbo taijiquana ni potrebno, da poznamo filozofske struje, kot tudi ni potrebno, da bi razumeli zgornji stavek, da bi taijiquan obvladali. Bolj ko se ukvarjamo z zunanjo obliko, s tradicionalnimi oblačili in kitajskimi izrazi, manj časa ostaja na voljo za vadbo. Kung fu pa pomeni čas - vloženi čas.


Redkokdo si želi biti menih. Še manj menihov pa izbere pot shaolinskega bojevnika.

Časa v življenju pa je malo. Še posebej, če si zadamo, da bomo vse odkrili sami. Naloga je za posameznika vsekakor preobsežna. Če preberemo kakšno strokovno knjigo, morda od naših kung fu prednikov izvemo, zakaj je določen kung fu zasnovan tako, kot je. Za nas so uhodili pot, da ne bo vsak zavoj na naši poti neznan. Če pa že res moramo risati meje med Evropo in Kitajsko, ne škodi, če pogledamo preko meja svoje kulture in spoznamo, kaj je tisto, kar je tako drugačno od naših konceptov. Vendar pa naj nas ta drugačnost ne zavede, saj je bil gib pred imenom giba, občutek pred idejo o občutku. Kitajski kung fu v sebi nosijo različni ne-kitajski mojstri borilnih veščin. V končni fazi tudi tisti, ki v srednjeveški Evropi niti slišali niso za Kitajsko. Ozrimo se samo po starih mečevalskih mojstrih iz časov viteštva, pa bo takoj jasno, da uporabljajo iste koncepte, kot jih uporabljata taijiquan ali shaolinquan. V končni fazi jih uporabljajo tudi vrhunski afriški maratonskih tekači! Disciplina, mirnost in učinkovito gibanje s silo in ne na silo sta potenciala vsega človeštva in ne neke posamezne lokalno omejene skupine ljudi.


Francoski mojster Thibault (1574–1627) preko geometrijskih renesančnih principov narave razlaga "kung fu" mečevanja.

Kdo ima sedaj torej prednost pri učenju kung fuja? V resnici nihče, če učenci tako na Kitajskem kot v Evropi niso pripravljeni žrtvovati svojega čas za učenje kung fuja. Pametna glava še kako hitro razume koncept, vendar brez discipline, vztrajnosti in neštetih ponovitev, popoln gib ne preide v telo. Slabe ponovitve pa tudi ne štejejo, saj še tako hiter tek v nasprotno smer ne pripelje do cilja. Zato pa se reče: »Kung fu je čas – čas ni kungfu.«


Znani taijiquan mojster Zheng Manqing je sledil kitajskemu idealu mojstra petih vrlin: slikanje, kaligrafija, pisanje poezije, kung fu in zdravilstvo. Kako velik je človekov potencial!

Subscribe to Our Newsletter

KONTAKTIRAJ NAS

  • Facebook - Black Circle
  • YouTube Social  Icon