Taijiquan太極拳 je kitajski gongfu (kung fu), ki se ga učimo preko mehkobe, sproščenosti in popolnega ravnotežja. Poznan je predvsem po počasnem gibanju v parkih, vendar je njegova glavna posebnost vadba v parih, katere poudarek sta “poslušanje” in sledenje. Na naših treningih si z vadbo taijiquana prizadevamo za mehko gibanje celotnega telesa in s časom za čutenje nasprotnikove sile. Vse to pa dosežemo le tako, da si kljub želji po borbi s partnerjem dovolimo “vlaganje v izgubo”. V končni fazi nas porazi naučijo prav toliko kot zmage, če ne celo več. In le v sodelovanju s partnerjem je v taijiquanu moč doseči pravi napredek. Na treningih učimo tudi stalno sestavo (formo) Yang 37, vendar je večji del vadbe posvečen potiskanju rok (tuishou). Taijiquan z njegovim značilnim gibanjem kolkov in bokov dopolnjujemo z natančnostjo wingchun rok. Menimo, da je ključ, ki povezuje gibe v neprekinjeno verigo (“dolga pest” - kot so včasih imenovali to veščino) kot dolga reka, ki nikoli ne usahne.
taijiquan institute:
Žiga Tršar / Katarina Štok Pretnar
Žiga in Katarina sta z uradno ceremonijo posvečena učenca shifu Zenga in preko njega naslednika Yang tradicije taijiquana. Stojimo na plečih naših prednikov, vendar nadaljujemo z učenjem in tako kot mojster Zeng naprej razvijamo ideje taijiquana. Spoštljivo se držimo kitajskih tradicionalnih navodil o telesni drži in ravnotežju, vendar jih razlagamo s pomočjo sodobnih spoznanj iz znanosti. Vse v duhu ideje, da ni potrebno biti Kitajec, da bi se naučili kitajskih borilnih veščin.
1 generacija nazaj:
Zeng Xiangbo 曾祥柏
Mojster Zeng poučuje in razvija taijiquan na Tajvanu. Je zagovornik ideje, da se vadba najprej začne v parih, šele nato je čas za samostojni trening. Vadbo taijiquana je razvil v ciklične ponovitve gibov v parih, s čimer je stopil korak naprej od tradicionalnih vaj potiskanja rok. Po njegovem mnenju je namreč slaba stran klasičnih vaj v tem, da so preveč abstraktne, učenci pa so večinoma brez podlaga drugega gongfuja, da bi jih lahko uporabili v namen, za katerega so bile narejene (t.j. borbeni namen). Taijiquan ima sam po sebi le 8 gibov. Da bi jih uporabili v borbi na blizu pa potrebujemo natančno vadbo, tako forme kot v parih. Mojstrove izkušnje z wingchunom in iz poučevanja tajvanskih specialnih enot so vplivale, da je način učenja taijiquana razvil v lastno smer.
Če bi rad razumel taijiquan, moraš najprej poznati pomen, ki ga nosi taiji znak. Taiji je pot komplementarnosti, je začetek in konec spremembe, gre proti dobremu in se ogiba slabega, je skupni obstoj belega in črnega, je zlitje nasprotij. Pot komplementarnosti vsebuje zmago in poraz, ampak zmaga in poraz nista pot komplementarnosti.
想了解太極拳需要先認識太極圖的涵義來源。太極是相處之道，是變化始末，是趨吉避凶， 是黑白並存是互相融合。相處之到包含輸贏，但是輸贏不是相處之道.
3 generacije nazaj:
Zheng Manqing 郑曼青 (1902-1975)
Mojster Zheng Manqing je na Zahodu eden bolj znanih taijiquan mojstrov družine Yang. Doktor tradicionalne medicine, kaligraf, slikar, pesnik in mojster gongfuja je bil znan tudi kot “mojster petih vrlin”. Kot zdravnik je pomagal družini Yang in napisal eno prvih knjig o taijiquanu. Na Tajvan je prišel s Chiang Kaishekovo vlado. Kot prijatelj gospe Chiang je imel na otoku možnost razvijati veščino, na Zahodu pa je postal znan po tem, ko se je z družino preselil v ZDA in v New Yorku ustanovil svojo šolo. Izvirno stalno sestavo (formo) 108 Yang je skrajšal na 37 gibov (t.i. Kratka Yang forma), saj se je zavzemal, da bi veščino približal ljudem, ki nimajo dovolj časa za dolgo vadbo, a jih kljub temu zanima nega vitalnosti. Po vsej verjetnosti je bil on tisti, ki je pomagal pisati Yang Chengfuju njegovo knjigo o taijiquanu družine Yang.
Sprosti se, popolnoma se sprosti. Odpri celo telo! Nesproščen, nesproščen! Če si napet, potem si tepen kot boksarska vreča.
要鬆．要鬆淨．要全身鬆開．不鬆．不鬆，
就是挨打的架子.
4 generacije nazaj:
Yang Chengfu 杨澄甫 (1883-1936)
Yang Chengfu je bil rojen v znameniti Yang taijiquan družini. Yang Luchan, utemeljitelj Yang taijiquana, je bil njegov ded. Družina je poučevala vojsko in bogate meščane, ni pa bila znana med ljudmi. Yang Chengfu je bil tako eden prvih učiteljev, ki je taijiquan v Pekingu ponudil širši populaciji. Zelo znane so njegove fotografije objavljene v dveh knjigah, ki jih je napisal o taijiquanu. Chengfujeva veščina se je razlikovala od veščine njegovega strica in učencev njegovega dedka. Tudi ob primerjavi fotografij iz mladosti in iz bolj zrelega obdobja se vidi, da je Chengfu spreminjal stalno sestavo (formo). Kar priča o tem, da se oblika nenehno spreminja, sporočilo taijiquana pa ostaja enako.
Osnova je, da zapustimo sebe in sledimo drugemu.
本是舍己從人
6 generacij nazaj:
Yang Luchan 杨露禅 (1799-1872)
Yang Luchan je začetnik Yang taijiquana. O njem ne vemo veliko, a zanesljivi zgodovinski viri ga omenjajo kot “Yanga iz Yongniana”. Luchan je bil verjetno nepismen, a talentiran učenec gongfuja družine Chen. Ime “taijiquan” se v tistem času v družini Chen še ni uporabljalo. Bogati bratje Wu so tisti, ki so prvi pisali o taijiquanu in po vsej verjetnosti so bili oni tisti, ki so ga pripeljali v Peking. Yang Luchan se je v prestolnici izkazal in dobil ime “Nepremagljivi Yang”. Učil je regiment vladne vojske ter plemstvo. Njegovo veščino so imenovali “bombaževa pest” ali “dolga pest”. O tem, koliko in kaj natančno naj bi Yang odnesel iz vasi družine Chen in od njihovega gongfu stila “topovska pest”, ni nobenih podatkov.
Obstaja veliko različnih stilov borilnih veščin. Čeprav se razlikujejo po obliki, v bistvu niso nič drugega kot to, da močni izkoristijo šibke ali počasni popustijo hitrim. Imeti moč in udariti nemočne ali s hitro roka prehiteti počasne – to vse spada pod naravne danosti in nima nič skupnega z veščino, ki je naučena.
伴斯技旁門甚多. 雖勢有區別. 概不外乎壯欺弱. 慢讓快耳. 有力打無力.手曼讓手快, 是皆天自然之能.非關學力而有為也
Legenda:
Zhang Sanfeng 張三丰 (okrog leta 1000)
Po legendi naj bi taijiquan ustanovil Zhang Sanfeng iz gore Wudang. Čeprav tako ime takrat ni obstajalo, je po zgodbi budistično znanje iz templja Shaolin vzel in ga spremenil v daoistično navdahnjeno veščino. Teksti, ki jih pripisujejo temu mojstru, govorijo o povezavi borilne veščine, nege vitalnosti ter modrosti. Izmišljen ali ne, daoistične ideje zlitja z naravo, gibanja z letnimi časi kot tudi premikanja z nasprotnikovimi silami se lepo izražajo v taijiquanu. Ideje so na prvi pogled identične s shaolinskim Zenom, ob pričetku vadbe pa se kljub temu pojavi občutek, da sta Shaolin in Wudang resnično dve različni gori.
Ker sem moj nauk postavil v kontekst borbe, so zame borilne veščine vse prej kot nepomembne. So telesna vadba, kultivacija vrednot in nega življenja - svet duhovnosti in modrosti. Borba med dvema vsebuje isti princip kot borba znotraj samega sebe. Ravnotežij znotraj telesa in v borbi dveh je mnogo, tako kot jih imata živo srebro in svinec.
Religija in filozofija:
Dao 道 (okoli leta 700 pr.n.št.)
Daoizem je na Kitajskem sprejet kot religija in kot filozofska misel, katere ključni predstavniki so Zhuangzi, Laozi in Liezi. Vse tri knjige (v slovenskem jeziku v prevodu Maje Milčinski) govorijo o tem, kako človek pridobi uvid in si dovoli slediti gibanju narave in vesolja. Življenjska energija se neguje tako, da se transformira in ko je nič več ne ovira, lahko sama postane del kozmične regulacije (Dao).
Metoda mečevanja je takšna: nasprotniku se odprem in mu dam priložnost, da me premaga. Gibati se začnem za njim, do reza pa pridem pred njim.
夫為劍者，示之以虛，開之以利，後之以發，先之以至。
Liezi se je učil lokostrelstva in je pogosto tudi zadel center. Za skrivnost streljanja je vprašal Guan Junzija. Ta mu je dejal: »Ali morda veš, zakaj zadeneš?« Odvrnil je: »Ne vem.« Junzi je dejal: »Potem to še ni tisto pravo, pojdi domov in pridno vadi.« Po treh letih se Liezi spet vrne z vprašanji o lokostrelstvu. Junzi vpraša: »Ali sedaj veš, zakaj zadeneš?« Liezi odvrne: »Vem«. Junzi je dejal: »Zelo dobro, neguj in ohrani to znanje. Ne samo pri streljanju z lokom, tudi pri vladanju ali pa samokultivaciji. Pomni, modri ne opazuje rezultatov, ampak raje išče vzroke.«
列子學射，中矣。請於關尹子。尹子曰：子知子之所以中者乎﹖對曰：弗知也。關尹子曰：未可。退而習之，三年，又以報關尹子。尹子曰：子知子之所以中乎﹖列子曰：知之矣。關尹子曰：可矣，守而勿失也。非獨射也，為國與身，亦皆如之。故聖人不察存亡，而察其所以然。