Izgovorjava kitajskih besed

Gotovo ste se kdaj vprašali, zakaj se včasih piše Peking, včasih pa Beijing. Marsikdo je že slišal za taiči, za taijiquan pa verjetno še ne. Kaj pa wingchun, wingtsun ali yongchun?

Slovar pismenk, kjer so izgovorjave napisane v Hanyu pinyin romanizaciji z označenimi toni.

Kitajci pišejo s pismenkami in do nedavno niso imeli pisave, s katero bi lahko zapisali zvok izgovorjave teh pismenk. Kitajska pismenka je zelo enoten nosilec pomena. Čeprav je na Kitajskem mnogo različnih jezikov, vsi njeni prebivalci, ki so pismeni, razumejo pismenke. Lahko jih bereš, ne da bi jih znal izgovarjati, kar je za naše kulturno okolje svojstven paradoks.

Zahodnjaki smo za lažje prepoznavanje izgovorjave (in branje) pismenk razvili sistem romanizacije – prepisa v latinico. Teh sistemov je bilo v preteklosti že kar nekaj, različni pa so tudi za različne kitajske jezike. En del zmede med Zahodnjaki izhaja iz nedoslednega prepisa mandarinščine (kitajščine), drugi del pa iz drugačnega zapisa kantonske (južna Kitajska s Hongkongom, od koder prihaja borilna veščina wingtsun) izgovorjave pismenk.

Za mandarinščino (kitajščino) je bil dolgo časa v rabi Wade-Gilesov sistem romanizacije, ki je poskušal izgovorjavi slediti bolj intuitivno. Dodajal je apostrofe pri aspiriranih soglasnikih, preglas (Umlaut) iz nemščine, ipd. Tisti, ki ne poznajo pravil tega prepisa, dostikrat izpustijo apostrofe in s tem izgubijo bistveno informacijo.

Za branje kitajskega časopisa je potrebno znati približno 700 različnih pismenk.

Kitajska država je leta 1958 vzela stvar v svoje roke in sama ustvarila nov prepis, ki je zamenjal Wade-Gilesov sistem. Ta novi sistem se imenuje pinyin in je zdaj mednarodno uveljavljen standard za prepis kitajskih imen in besed v latinico.

Poglejmo si primer pismenk 太極拳, ki se v Wade-Gilesovem prepisu zapišejo t'aichich'üan, v pinyinu pa taijiquan. V slovenščini bi se zapisalo taidžičuan, vendar manjka informacija za mehki dž in čuan se tudi ne prebere tako, kot bi se v slovenščini. V izogib lokalnim specifikam izgovorjav širom po svetu, so zato Kitajci vzeli naše (pretežno iz angleške abecede vzete) znake, ter jim dali svojstveno izgovorjavo - pinyin.

Platnici knjig dveh znanih taijiquan mojstrov z različnima zapisoma besede taijiquan. Tudi avtor knjige na levi, mojster Zheng Manqing, je zapisan v starem Wade-Gilesovem prepisu.

Pismenke 功夫 se po Wade-Gilesovem prepisu izgovarjajo kung fu, po pinyinu pa gongfu. Ker po Wade-Gilesu »k« nima apostrofa, je to zvok neaspiriranega »k« oziroma slovenskega »g«. Termin kung fu je že tako vsakdanji, da smo vsakič, ko na plakat napišemo gongfu, v nevarnosti, da nihče ne bo vedel, za kaj sploh gre. Kung fu panda pač ni gongfu panda. Pri taičiju redko kdo ve, kaj je taijiquan, saj se besedo quan (pest/boks) rado izpusti. Na Kitajskem taiji pomeni nekaj drugega, kot je taijiquan. Taiji je starodavni kitajski metafizični koncept v zvezi z yin/yang simbolom in nastankom sveta, medtem ko je taijiquan besedna skovanka za borilno veščino, ki je nastala v 19.stoletju. "Či" v besedi taiči pa tudi nima nobene veze s či-jem (qi), kar mnogo ljudi zmotno misli!

Naslednjo zagato imamo pri zapisu pismenk 詠春拳. Wade-Gilesov prepis v tem primeru ni bistven, saj ga nihče ne uporablja: yungch'unch'üan. Beremo torej mandarinsko (kitajsko) in v pinyinu zapišemo yongchunquan. Ker pa ta borilna veščina ne prihaja iz regije, kjer se govori mandarinsko, pinyin prepis Kantoncu ne pove čisto nič. Latinizirani prepisi kantonščine v različnih sistemih izgledajo takole (številke označujejo tone, ki jih ima kantonščina šest – še za dve več kot mandarinščina): wing6 ceon1 kyun4 , wing6 chön1 kün4 ,wing6 chun1 kuen4. Zadnji zapis je najbližji temu, kar poznamo kot uveljavljeni termin wingchun. Ker nismo strokovnjaki za kantonščino, se ne bomo spuščali v detajle, lahko pa vam zagotovimo, da 99.9% Zahodnjakov, ki trenira wingchun, tega ne zna povedati kantonsko govorečemu Kitajcu tako, da bi ga ta razumel.

( A Hong, učenec mojstra wingchuna Jian Rutian-a in lastnik restavracije Kitajski vrt.)

Kako se torej piše kaša ali kasha? Stroka (sinologi) se strinja s tem, da za mandarinščino uporabljamo pinyin, razen za že utečene pojme. Peking in Hongkong, kung fu in pesnik Litaipo lahko torej ostanejo taki, kakršnih smo vajeni. Bistvena je doslednost pri zapisu, zato boste v naših besedilih vedno videli izvorno kitajsko pismenko ter njen pinyin zapis. Enako bo veljalo za terminologijo v wingchunu, saj mojster Zeng z nami govori mandarinsko in tajvansko, ne pa kantonsko. Zveni kompleksno? Morda res. Verjetno zato, ker tudi je.