Izgubljeno s prevodom

Če se v knjigarni ozrete po policah, ki so namenjene knjigam za samopomoč, zdravje, management in New Age literaturo, boste tam zagotovo našli tudi prevode kitajskih in japonskih klasikov vojne strategije, daoizma, samurajev in kung fuja. Med znanimi knjigami, ki jih imate morda celo doma, so Sunzijeva Umetnost vojne, Laozijev Dao de jing, Konfucijevi pogovori in Musashijevih Pet prstanov. Prevodi (po navadi angleški) klasičnih knjig kitajske in japonske kulture želijo ustrezati določeni tematiki, pa naj gre za vojno, mir, duhovnost, ekologijo ali posel. Žal je sporočilo knjig z neustreznim oz. tendencioznim prevodom pogosto popačeno in iztrgano iz kulturnega konteksta, v katerem so besedila nastala.

Pet prstanov je knjiga izpod peresa samuraja Miyamota Musashiya iz 17. stoletja. Kot sledi iz platnice, naj bi knjigo uporabljali sodobni samuraji opremljeni s črnimi aktovkami na poti v pisarno - prizorišče korporativnega boja.

Problem je večplasten in ne gre kriviti le prevajalcev, ki ne razkrijejo svojih prevajalskih odločitev, ali pa založnikov, ki bi radi prodali knjige, ki jih ljudje v določenem obdobju radi berejo. Dejstvo je, da je klasična kitajščina jezik, ki je od današnje, sodobne kitajščine in sodobne kitajske kulture tako oddaljen, kot je latinščina antičnega Rima od italijanščine ali stara grščina od sodobne. Zaradi takšnih, včasih nepremostljivih razlik, se pogosto dogaja, da je klasična kitajska literatura v kakšen manjši evropski jezik prevedena kar iz angleščine. Za angleški prevod pa ni redko, da je preveden iz »prevoda« v sodobno kitajščino, ki je po svoje interpretirala izvirnik v klasični kitajščini.

Zapisi na bambusovih trakovih: zhujian 竹簡. Bambus in les sta bila naravna materiala, ki sta služila kot površina za pisanje besedil. Njuna uporaba je bila običajna v obdobju od 770–5.st. pr.n.št. do obdobja Jin (265–420). S pojavom papirja kot pisalnega materiala so bambusovi lističi in lesene tablice postopoma izginili.

Klasična kitajščina oz. pisna kitajščina je bila jezik izobražencev in skozi kitajsko zgodovino ni bila enaka pogovorni besedi. Nastala je v času kitajske antike (v času antične Grčije) in je do začetka 20. stoletja ohranjala osrednjo vlogo v kitajski literaturi. Za razliko od pisnega jezika, se je kitajski govorni jezik razlikoval od doline do doline in vsako naslednje stoletje bil nekoliko drugačen od prejšnjega. Prav iz tega razloga so izključno visoko izobraženi Kitajci znali brati in pisati v klasični kitajščini. To se je spremenilo šele z reformami v začetku preteklega stoletja, ko je tudi večji del prebivalstva začel zapisovati v pogovornem jeziku oz. v pekinškem dialektu kitajščine, ki jo na Zahodu poznamo kot mandarinščino. Posebnost in zaklad pisnega jezika je bil, da so se preko nespremenljivosti in stanovitnosti pismenk izobraženci tako iz različnih geografskih območij (od Kitajske, Japonske, Koreje, Vietnama in vse do Malezije) kot tudi različnih časovnih obdobij (od kitajske antike do sodobnega časa) kljub različnim govorjenim jezikom lahko brez večjih težav sporazumeli.

Kitajska dinastija Tang v 7.st. s prikazom njenega civilizacijskega vpliva na regijo. Eno od osrednjih veziv kitajske kulture so bile kitajske pismenke in klasična kitajščina.

V tej luči skupnega jezika celotne civilizacije jugo-vzhodne Azije se v kitajski literarni tradiciji klasičnih knjig (literature iz časa pred našim štetjem) ni prevajalo, ampak se je pisalo komentarje k pomenom pismenk in delnih besednih zvez. Tako kot za mnogo antičnih jezikov velja tudi za zapise klasične kitajščine posebnost, da ne vsebuje slovničnih struktur in ločil. Ta posebnost zahteva od prevajalca v sodobno kitajščino ali v indoevropske jezike, da doda oz. si dejansko izmisli besede, ki ustrezajo slovnici ciljnega jezika in s tem ustvari smiseln ter pomensko razumljiv stavek.

Prevajanje iz klasične kitajščine pa je zahtevno še iz enega razloga. Za same pismenke ni povsem jasno, kakšno vlogo igrajo v stavku. Pismenka je lahko glagol, samostalnik ali pridevnik. Glede na njeno mesto v stavku lahko pismenka nosi različne vloge. Pismenka ima lahko različne vloge, kadar stoji samostojno ali kadar stoji v stavku. Njen pomen se je lahko skozi zgodovino tudi spreminjal. Prevajalec mora torej glede na njeno vlogo v stavku in njen samostojni pomen med mnogimi variantami izbrati tisto, ki se zdi najbolj ustrezna za prenos pomena besedila. Brez klasičnih komentarjev in primerov iz pretekle literature, bi o pomenu dostikrat lahko samo ugibali.

Zhuang Zi iz obdobja dinastije Song (13. stoletje).

Pri interpretaciji stare antične literature se pojavlja želja, da bi sodobnikom ponudili samo en »uporaben« prevod, ki bi razčistil zmedo interpretacij. Vendar s tem pademo v past, da prevedemo v smislu, ki ustreza in je razumljiv trenutni kulturi. Spodaj bomo na primeru enega samega stavka videli napor, ki ga je potrebno vložiti, da bi lahko premostili prepad med staro kitajsko kulturo in evropsko mislijo, ki stoji na grško-rimskih in judovsko-krščanskih temeljih. Trud, ki je potreben, da bi bralcu omogočili, da si lahko vsaj zamišlja, kako so bile napisane stare kitajske knjige. Za primer bomo vzeli delo, ki je verjetno nastalo izpod peresa Zhuang Zhoua, v 3. st. pr.n.št.

Zhuang Zi iz obdobja Guangxu dinastije Qing (1875-1908).

Zhuang Zi je klasična kitajska daoistična knjiga. Njen avtor Zhuang Zhou, po katerem je knjiga poimenovana, je bil literarni genij in njegove domislice o negi življenja ter njegovo filozofijo si lahko preberete v edinem slovenskem prevodu prof. Maje Milčinski. Zhuang Zi, daoisti in kasneje zen budisti se mnogokrat navdušujejo nad »preprostimi« obrtmi in enostavnimi ljudmi, saj po njihovem mnenju v svojem vsakodnevnem ponavljajočem delovanju utelešajo Dao. V poglavju »O meču« Zhuang Zi piše o spretnosti mečevanja. Za primer vzemimo le en stavek, da bi prikazali mistiko in zagonetnost klasične kitajščine in težave pri prevajanju »kung fu« modrosti.

Meč iz obdobja Chunqiu (770-476 pr.n.št.), Suzhou Museum.

Zhuang Zija povabijo na dvor, da bi kralja odvrnil od gledanja gladiatorskih bojev in zanemarjanja vladarskih dolžnosti. Prva stvar, ki kralja zanima pa je, kako bo Zhuang Zi premagal vse te gladiatorje in kakšna je njegova veščina, da se upa pomeriti z vsemi mečevalci. Zhuang Zi pravi, da obstaja en princip, ki deluje v vseh okoliščinah. Glede tega principa poda naslednji stavek: »Tisti, ki poseduje ta meč, se pokaže s praznino, prodre z obeti koristi, napreduje z zaostajanjem in vodi s popolnostjo.«

V tem prevodu prof. Milčinski je dodana opomba, da gre za zapleten del, ki ga prevajalci in komentatorji razlagajo na različne načine.

Leta 2004 izdani edini slovenski prevod Zhuang Zija, za katerega je zaslužna prof. Maja Miličinski.

Za lažje razumevanje si poglejmo tudi tri izmed bolj znanih prevodov v angleški jezik. Prva dva sta ena prvih prevodov v angleščino, tretji je kasneje postal neke vrste sinološki standard.

Giles (1889): "When I fight," continued Chuang Tzŭ, "I make a show of being weak but push a vigorous attack. The last to start, I am the first to arrive”.

Legge (1891): "A good swordsman first makes a feint (against his opponent), then seems to give him an advantage, and finally gives his thrust, reaching him before he can return the blow."

Burton Watson (1963): “The wielder of the sword makes a display of emptiness, draws one out with hopes of advantage, is behind time in setting out, but beforehand in arriving. ”

James Legge (1815 –1897) s svojimi tremi kitajskimi učenci iz Hongkonga. Legge je bil škotski misijonar, sinolog in učenjak, ki je leta 1836 odšel na Kitajsko, kjer je vodil angleško-kitajski kolidž. Kasneje je postal prvi profesor kitajščine na univerzi v Oxfordu. Boril se je proti angleški strategiji prodaje opija Kitajski.

Ob vsem tem je potrebno omeniti še sodobni kitajski prevod in njegov prevod v angleščino. V uvodniku Library of Chinese classics (sodobna zbirka kitajske klasične literature prevedene v sodobno kitajščino in angleščino, ki jo je izdala kitajska založba) urednik Wang Rongpei zapiše, da je bila pri zgodnjih prevodih v angleščino velika težava pomanjkanje znanja kitajščine, zaradi česar so bili prevodi včasih nesmiselni. Njegov prevod istega stavka se glasi:

»My principle of swordplay is to reveal on purpose the weakness to my rival first and let him take the advantage at the beginning. Than I shall be on the offensive and try to hit him before he has a chance to get me.« / 先要讓對方感到你的虛弱, 再用點甜頭來引透對反, 出手要在對方之後, 但擊中卻要在對方先.

Tudi prevajalec Burton Watson zapiše, da je ta stavek namenoma nejasen in se ga da interpretirati na različnih nivojih. Da bi bila vsa zmeda v prevodih še večja, poleg narave jezika tudi osebna izkušnja močno vpliva na to, kako razumemo izvorni tekst.

Za lažjo ilustracijo izzivov prevajanja si poglejmo izvirnik in pismenke, ki jih bomo dali za potrebe tega prikaza v nedoločno obliko. Pri tem imejmo v mislih, da imajo pismenke lahko različne pomene in so kot neke vrste impresionistična slika in ne slikarski realizem.

Besedilo izvirnika:

莊子曰：「夫為劍者，示之以虛，開之以利，後之以發，先之以至。」

Dobesedni prevod izvirnika:

Zhuang Zi pravi: Mečevanje (mečevalec) / prikazati nekaj (tisto, njemu, temu) - praznina / odpreti nekaj - dobiček / za nekaj sprožiti / pred nekaj dospeti.

Izvod Zhuang Zija iz trojezične zbirke Library of Chinese Classics, ki obsega klasično kitajščino, sodobno kitajščino in angleščino. Na vsaki strani so hkrati prikazani vsi trije prevodi, kar omogoča hitro orientacijo za prevajalske začetnike.

Za prevod v slovenščino bomo uporabili tajvansko knjigo, ki je sestavljena po večini iz klasičnih komentarjev tega starega teksta in je ena najbolj strokovnih knjig oz. prevodov Zhung Zija v sodobni kitajski jezik (校正莊子集釋).

Sodobni kitajski prevod iz te knjige se glasi:

夫為劍者道也, 是以忘己虛心, 開通利物, 感而後應, 機照物先。

Slovenski prevod spodaj je v resnici interpretacija pismenk teh petih stavkov, saj ta prevod v sodobno kitajščino ni enak zgoraj navedenim prevodom.

»Princip mečevanja je tak, da pozabiš nase in izprazniš misli. Dovoliš, da se prikaže priložnost, zaznavaš preden se odzoveš in s tem ujameš pravi trenutek.«

Ta prevod v sodobno kitajščino se bolje sklada tudi z izkušnjo in treningom kung fuja. Prej omenjeni prevajalci zmotno zamenjujejo princip s kvaliteto oz. lastnostjo. Moč, hitrost in tehnike so kvalitete kung fuja, ne principi. Principi so mirnost, sproščenost, osredotočenost in stabilnost. Principi so prenosljivi v druge sfere družbenega življenja, med tem ko enako ne velja za kvalitete borilnih veščin.

Pismenka dao: 道 Sestavljena je iz kvadratka s tipalkami, ki lahko predstavljajo oči, nad katerimi je roka, ki zakriva sonce, ob pogledu v daljavo. Spodnji del pomeni korak. Prvotni pomen pismenke je cesta, pot. Drugi pomeni so: pot v prenesenem pomenu / morala in etika / princip ali red / politično prepričanje, pripadnost določeni struji / govoriti.

Ta prevod je skladen tudi z idejo, da Zhuang Zi povezuje Dao (t.i. pot) s principom mečevanja, saj želi kralju povedati, da je princip pri mečevanju z enim nasprotnikom enak kot pri upravljanju s celo državo. Če bi sledili zgornjim prevodom, gotovo ne bi zasledovali principa, ampak mečevalski trik. Pri čemer smo lahko skoraj zagotovo prepričani, da daoisti niso imeli v mislih trika, kako biti skladen z naravo in s spremembami oz. kako vladati ljudstvu z idejo, da jih prevaraš z lažno obljubo.

Zhuang Zi, ki sanja metulja. Lu Zhi, 1550.

Zhuang Zi vidi v preprostih dnevnih opravilih možnost uvida v naravo stvari (Dao). Mečevanje je samo ena od mnogih človekovih dejavnosti, ki jih lahko opišemo z enim samim stavkom. Ta stavek pa v sebi nosi izkušnjo človeka predanega stvari, izkušnjo vseh prednikov, na ramenih katerih stoji ta človek, in izkušnjo same narave stvari, ki je skupna vsem bitjem na tem svetu. Stara klasična kitajščina je jezik, kjer zapisano ne nosi definicije, ampak zgolj usmerja bralčevo pozornost. Določen pomen pismenkam pripisuje izkušnja vsakega posameznika. V tem je skrivnost in uporabnost kung fuja. Ne gre ga iskati v skrivnih smrtonosnih tehnikah in starih tekstih, ampak v preprostem in iskrenem odnosu do vadbe in vsakdanjega življenja.